fort comme la mort / by Anja Mejač

Skušal je začeti pogovor: komaj je odgovorila. Ko je poskušal napraviti udvorljiv poklon njeni polti, ga je ustavila s tako osornim glasom, da ga je popadel pravi ljubezenski bes, ki spreminja nežno ljubezen v sovraštvo. V duši in telesu je doživel silen živčni pretres in v trenutku nato jo je brez vsakega prehoda zasovražil.
Da, da, take so ženske! Tudi ona je taka kot druge! Zakaj pa ne? Lažniva, muhasta in slaba kot vse.
Najprej ga je pritegnila, ga zapeljevala z navadno žensko zvijačnostjo, si prizadevala, da bi se vanjo noro zaljubil, ne da bi mu potem kaj dala. Izzivala ga je samo zato, da bi ga lahko zavrnila, uporabila je proti njemu vse načine podlih koket, ki zbujajo videz, da se ti bodo ob vsakem času slekle, dokler ne postane moški pred njimi kakor pocestni pes, hlipajoč od poželenja.
Po vem tem toliko slabše zanjo: imel jo je, osvojil si jo je. Lahko si umije telo in mu sedaj drzno odgovarja, zbrisala ne bo ničesar, on, on pa jo bo pozabil. Res, lepo neumnost bi naredil s tem, da bi si naprtil tako ljubico, ki bi mu s svojimi muhavostmi uničila njegovo umetniško življenje.
Mikalo ga je, da bi zažvižgal, kakor je delal pred svojimi modeli. Ko pa je začutil, da njegovo razburjenje raste, je v strahu, da ne bi naredil kake neumnosti, skrajšal sejo pod pretvezo, da ima sestanek. Ko sta se ob slovesu pozdravila, sta z gotovostjo mislila, da sta si dlje drug drugemu kakor tisti dan, ko sta se bila srečala pri vojvodinji de Mortemain?
Brž ko je bila odšla, je vzel klobuk in površnik ter šel z doma. Mrzlo sonce na modrem, meglenem nebu je obsevalo mesto z bledo, nekoliko nenaravno in žalostno svetlobo.
Ko je nekaj časa naglo in jezno hodil in se zadeval v mimoidoče, ker se ni hotel nikomur umakniti, se je njegova velika jeza do nje razdrobila v obupu in kesanju. Potem ko si je v duhu ponovil vse očitke, s katerimi jo je obsul, se je ob pogledu na druge ženske, ki so šle mimo, spomnil, kolikanj je bila lepa in privlačna. Kakor toliko drugih, ki tega ne priznajo, je vedno čakal na nemogoče srečanje, na tisto redko, edinstveno, pesniško in strastno ljubezen, o kateri sanjajo naša srca. Ali je ni skoraj našel v tej ženi? Ali ni bila ona tista, ki bi mu mogla dati to skoraj nemogočo srečo? Zakaj se vendar nič v življenju ne uresniči? Zakaj ni mogoče najti tistega, kar iščeš, ali pa od vsega ujameš le drobce, tako da postaja ta lov za razočaranji še bolj boleč. 
Ni več sovražil mlade žene, jezil se je na življenje samo. Če sedaj dobro premisli, zakaj naj bi jo sovražil? Kaj je nazadnje more očitati, - to, da je bila z njim ljubezniva, dobra in mila, - medtem ko bi ona lahko očitala njemu, da se je obnašal do nje kakor podlež!
Ves žalosten se je vrnil domov. Rad jo bo prosil odpiščanja, se žrtvoval zanjo, da bi pozabila; rad bi našel kak način, s katerim bi jo prepričal, kako bo odslej do smrti pokoren vsem njenim željam.
Drugi dan je prišla v spremstvu svoje hčerke, s tako otožnim nasmehom, s tako žalostjo na obrazu, da je slikar v njenih ubogih, modrih očeh, ki so bile poprej tako vedre, zaslutil vso muko, kes in obup ženskega srca. Zasmilila se mu je, in da bi pozabila, jo je z rahločutno obzirnostjo obsipal z najnežnejšimi pozornostmi. Vse to mu je vračala z blago milino in utrujenim, s strtim vedenjem trpeče žene.
In medtem ko jo je gledal, ga je zopet obšla divja želja, da bi jo ljubil in bil ljubljen, in spraševal se je, kako da ni več huda, kako se je mogla s spominom na to, kar je bilo med njima, še vrniti, ga poslušati in mu odgovarjati.
To, da se je mogla z njim ponovno sestati, poslušati njegov glas in prenesti pred njim edino misel, ki se je ni mogla znebiti, pomeni, da ji ta misel ni postala neznosna. Če žena sovraži moža, ki jo je onečastil, ni mogoče, da bi v njegovi navzočnosti to sovraštvo ne izbruhnilo. Ravnodušna do njega ne more biti: ali ga mora sovražiti ali mu odpustiti. In kadar mu to odpusti, ni več daleč do ljubezni.
Ko je počasi slikal, je prišel medtem do natančnih, razločnih in trdnih sklepov: bil si je na jasnem, čutil se je močnega in gospodarja sedanjega položaja.
Če bo le previdem, potrpežljiv in vdan, jo bo slej ko prej zopet osvojil.
Znal je čakati.

Guy de Maupassant; Močna kakor smrt, 1889