V tem je bil ves moj problem / by Anja Mejač

Ko sem se istega dne vrnil od kosila v neki majhni gostilni na Vii Marguitti v svoj atelje, sem našel zavoj in materino pisemce. V pisemcu sem lahko prebral lekcijo lepega vedenja: ”Ko boš drugič bežal, me pridi vsaj pozdravit”, v zavoju pa sta bila smoking in moje svetle hlače, ki jih je pridna Rita očistila in zlikala. Vse skupaj sem vrgel na tla, legel na divan in si prižgal cigareto. Kot vedno me je spet mučil pošasten dolgčas in zato se mi je zdelo še bolj čudno, da drugi ljudje nikdar ne opazijo, da se dolgočasim, da se ne zavedajo, da zame pravzaprav ne obstajajo ne oni ne njihov svet in da se še vedno vedejo do mene tako kot moja mati, kot bi se sploh ne dolgočasil. Ko sem tako kadil, sem pričel počasi razmišljati o svojem položaju, ki je bil iz dneva v dan slabši, in sem se končno vprašal, kaj lahko sploh še naredim sedaj, ko sem se odpovedal slikanju, a nisem zmogel poguma, da bi sprejel materin denar. Zavedal sem se, da lahko naredim bore malo, da bi bistveno spremenil svoj položaj, da pa lahko storim tisto kar počno mnogi, ko se znajdejo v brezupni zagati: da se vdam in prilagodim. Pravzaprav, sem razmišljal, sem zelo podoben potomcu propadle plemiške družine, ki hoče po vsej sili živeti prav tako razkošno in razsipno kot njegovi predniki. Toda, ko se sprijazni z življenjem, ki se mi je zdelo nevzdržno, a je pravzaprav povsem normalno življenje ogromne večine ljudi, je njegovih muk konec in tedaj spozna, da vse tisto, kar se mu je zdelo nevzdržno na višji ravni, nikakor ni tako neznosno na nižji. Zakaj v bistvu me ni toliko mučil dolgčas, kot že misel, da se mi ni treba in da se ne smem dolgočasiti. Tako sem bil tudi jaz po svoje potomec plemiške družine, ki se ni nikdar dolgočasila in ki je imela vedno stvarne in neposredne stike s stvarnostjo. Pozabiti moram na to družino in se dokončno sprijazniti s svojim položajem. Toda ali se sploh da živeti v dolgčasu, se pravi, živeti brez vsakega stika s stvarnostjo in pri tem ne trpeti? V tem je bil ves moj problem.

A. Moravia, Dolgčas, 1960