Prostor med nama je najin odnos - misli o zvoku, glasbi / by Anja Mejač

Glasba je oblikovana, premišljena, je cesta, ki te pelje od točke A do točke B. Glasba je prisotna, prostor polni, ga oblikuje.

Zvok, ni oblikovan, ni premišljen, je spontan, naključen. Zvok je sam po sebi. Zvok je pot. Lahko je preslišan. Včasih je dolgočasen, kot je včasih dolgočasno življenje.

Oba sta naravna, glasba je človeška.

Gibanje torerota je naučeno, bik se giba naravno. Bik se odziva in tvori zvoke v prostoru, prav tako torero. Tudi ljudje tvorimo zvoke. Tudi ljudje smo živali.

Skupaj tvorita ples, ples premišljenega in naravnega. Njuno skupno gibanje je tako ples kot tudi zgolj gibanje. Njun skupni ples je glasba kot tudi zgolj zvok. Tudi gledalci tvorijo zvoke. Včasih vsak zase, včasih vsi skupaj.

Glasba, ki se pojavi v zvoku množice. Dva ločena prostora, ki soobstajata. Ni naravnega prostora brez zvoka, tako se glasba vedno vpne vanj. V gledališču in zaprtih prostorih nasploh je zvok bolj nadzorovan. Kaj naredimo, ko zapremo prostor? Kako se glasba in ples v zaprtem prostoru spremenita?

Vsako dogajanje ima svoj zvok. Vsak gib se sliši. Vsak zvok sproža odziv telesa. Vsak telesni gib tvori zvok. Glasba telo vodi, tvori točke gibanja, določa njegove postanke. Kako pa se glasba odziva na gibajoče telo?

Glasba je cesta in pot hkrati. Daje podporo in obenem osvobaja. Vse je odvisno od načina poslušanja.

Po eni strani vsesplošno prisotni, neobvladljivi zvok in po drugi strani harmonija in hkrati obladljivost (preštetost, narejenost) glasbe. Vsak polni oziroma ustvarja prostor na drugačen način. Skupaj lahko odlično sodelujeta, se pogovarjata.

Po eni strani tako oblikovati zvok, ki bo v sicer nadzorovanem gledališkem prostoru ohranil svojo naravnost. Drugače povedano: ostal bo bik, ne bo postal človek, a ker bik ni na pašniku, ga človek bikobori.

Zavedati se zvoka nastopajočih, ki pa je drugačen od zvoka gledalcev-množice. Imamo tako dva zvočna prostora. Zvok, ki ga proizvaja nekdo, ki ve da je opazovan, je drugačen od tistega, ki se tega ne zaveda, ter si domišlja, da je zgolj on tisti, ki opazuje.

Oblikovati glasbo, ki bo po eni strani dele dogajanja označevala, vodila, usmerjala, osmišljala. S svojim sodelovanjem, bo iz dogajanja naredila celoto, ga osmilila. Lahko bi rekla glasba kot sirena ali kot alarm, znak za spremembo, znak za približevanje prestopa iz enega sveta v drugega, iz enega dogajanja v drugega, konec nečesa itd. Po drugi strani pa glasba kot pesem, kot melodija, kot osrednje dogajanje ob katerem vsi obmolknejo, ko samo poslušajo, ne štejejo več, ne razmišljajo in se resnično predajajo trenutku, saj je njihov fokus jasno usmerjen v glasbo. Ko res samo poslušaš, meditiraš, saj ni prostora za misli, ki bi ti polnile glavo. Glasba zamenja dih. Glasba postane tisto, kar hkrati delaš in se ti dogaja. Takšno dogajanje oz početje nas odnese v popolnoma drug prostor, morda celo daleč stran od odra.