kaj so potopljene poezije?

Potopljene poezije so multidisciplinarni projekt, ki v svojem bistvu povezuje umetnost flamenka s slovenskimi besedili. Po eni strani, gre za spoj razlicnih kultur, v katerem se sodobno prepleta s tradicionalnim, po drugi pa projekt omogoca sodelovanje različnih umetnikov z razlicnih podrocij. Gre torej za iskanje dialoga znotraj umetnosti, casa, cloveških odnosov, pravzaprav nas samih.

Vključuje poezijo največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna. S pomočjo dialogov: flamenko-sodobni balet, romantiča-sodobna klasična glasba; gradi most, ki povezuje tradicijo in sodobnost v neločljivo organsko celoto.


plesna predstava potopljene poezije

premiera: 10. junij 2016, Le Petit Festival du Theatre Dubrovnik

Predstava Potopljene poezije med seboj povezuje različne umetniške zvrsti, ki oživijo v celovečernem plesnem nastopu. Dramska struktura obsega življenjski krog umetniške stvaritve, njeno pot od umetnikovih notranjih doživetij po poti do svobode in samostojnosti. Ta življenjski krog pa spremlja tudi v širšem smislu in ga tako uporablja kot metaforo ne le za umetnikovo, temveč tudi za življenjsko pot vsakega človeškega bitja.    

Plesni dialog (ki je bil premierno uprizorjen 10. junija v Dubrovniku) tako ustvarja svežo in organsko umetniško stvaritev z zamegljenimi mejami med plesom, glasbo in poezijo, s katero sega globlje v (v globino) naše subjektivne in objektivne duše. 

Dialogi med flamenkom in modernim plesom, glasbo in poezijo ter med uprizoritvenimi in vizualnimi umetnostmi ustvarjajo drugačno razmerje do časa in prostora, ki zahteva prilagoditev naše perspektive in s čimer spodbujajo gledalce k nenehnemu spremljanju vsebine skozi celo predstavo. 

Projekt Potopljenje poezije se je razvil iz želje po približanju umetnosti flamenka slovenskemu in evropskemu občinstvu. Ta kompleksna in ognjevita andaluzijska kultura se šele v zadnjih letih širi izven meja svoje domovine, tako, da je naša interpretacija, ki flamensko povezuje z modernim plesom in s sodobno glasbo ter s Prešernovo poezijo izredno zanimiva, vendar pa tudi zelo zahtevna.

Z uspesnim prepletanjem umetniskih zvrsti, lahko trdimo, da gre za celostno umetnisko delo; poslužuje se razlik med raznimi umetniskimi pristopi, tako da iz njih izvleče kar najboljse, in jih s tem tudi presega.

Potopljene poezije raziskujejo vse omenjeno skozi Prešernove verze in znova dokazujejo kako brezčasna je njegova poezija, saj tudi dve stoletji od svojega nastanka ni nič manj relevantna, tako da se lahko z njo brez problemov poistoveti tudi sodobni človeški um.

Fotografija: Mitja Vasič

V nasih zivljenjih se srecujemo z raznovrstnimi krogi. Tudi življenje samo je neke vrste krog – zacetna in končna točka, rojstvo in smrt ne moreta biti ločeni ena od druge. Vsaka smrt s seboj prinese tudi novo rojstvo. Smrt otroštva prinaša rojstvo adolescence; in ko slednja ugasne, se srečamo s svetom odraslih. Ti dogodki, ki so si med seboj nenavadno podobni, se vedno znova pojavljajo. Torej kljub temu, da so si med seboj tako podobni, vseeno vsak zase predstavlja enkratno izkušnjo. Medtem, ko otroštvo zaznamuje občutek lahkotnosti, postajajo občutki vedno bolj nevzrdžni ko se približujemo zrelosti. Težnja po večjemu in močnejšemu nas prisili k temu, da na svoja pleča dodajamo vedno večje breme, ki pa s časom postane nevzdržno. Strah pred izgubo hodi z roko v roki s spoznanjem, da dejansko nikdar ne moremo ničesar v svoji posesti, da smo na ta svet prišli sami in da ga bomo tudi zapustili na enak način. V končni fazi nas ta misel popolnoma premaga in s tem razbremeni tik pred zaključkom življenskega kroga. Ta sprostitev je tako močna, a obenem breztežna; ravno tako kot strast. Taista strast, ki poda roko smrti in se spopada z rojstvom umetniškega dela, se na tej stopnji osvobodi od umetnika in začne ustvarjati sama ustvarjati svoje samostojno življenje.

umetniki

Projekt Potopljene poezije pod svojim okriljem združuje različne umetnike iz različnih področij. Vsak je k projektu pristavil svoj kamenček in ga s tem izoblikoval, poglobil. Dokopali smo se do zelo raznolikih umetniških izdelkov, povezanih z enotno idejo: povezati, poglobiti in odpreti oči. 

ustvarjalci

Umetniško vodstvo, koncept: Anja Mejač 
Dramaturgija: Pia Vatovec
Koreografija: Anja Mejač, Luka Ostrež, Mojca Uršič 
Glasba: Nejc Kuhar, Ludwig van Beethoven, Arvo Pärt, Alojz Srebotnjak, György Ligeti
Režijsko svetovanje: Sara Lucu
Kostumografija: Katarina Šavs
Scenografija: Andrej Kurent
Video: Črt Potočnik
Fotografija: Ajda Schmidt, Mitja Vasič 
Grafično oblikovanje: Mashoni

nastopajoči

Ples: Anja Mejač, Luka Ostrež 
Umetniška beseda: Voranc Boh
Klavir: Ermin Tkalec
Kitara: Aljoša Vrščaj
Cajon: Vasja Štukelj

biografije

http://lepetitfestival.com/artists-performers/anja-mejac/

 

PLESNA miniatura
prosto srce

V življenju se srečujemo z različnimi dogodki. Nekateri nas zaznamujejo globoko, drugi zgolj površinsko. Vsak se lahko o teži odloča sam, kar pa ni ravno lahko. Vprašanje je, ali je bivanje brez teže za vsakogar dovolj? 

Koreografska in glasbena in interpretacija Prešernovega epigrama
Prosto srce, kateri med drugim predstavlja moto k njegovi pesniški zbirki Poezije.

premiera: Flamenco Festival Zagreb 2015
ponovitve: Festival Noči v Stari Ljubljani 2015

poezija: France Prešeren

koreografija: Anja Mejač
glasba: F. Chopin (Prelude no. 2, 10), Urška Jeraj, Aljoša Vrščaj,
Vasja Štukelj

ples: Anja Mejač
violina: Urška Jeraj
kitara: Aljoša Vrščaj
cajon: Vasja Štukelj


PLESNi video memento mori

Misel o smrti ali muza smrti se v pesnikovo glavo prikrade, se vgradi v strukturo njegovih misli, jo začenja spreminjati, saj ena vsebina vedno spremeni ali pa obogati drugo. Včasih misel vodi njega, včasih on vodi njo, včasih sta spojena v harmonično celoto, včasih razpadeta, se oddaljita,
gresta po svoje. 

Koreografska in glasbena interpretacija Prešernovega soneta Memento mori.

poezija: France Prešeren

režija, snemanje, montaža: Črt Potočnik
koreografija: Anja Mejač
ples, interpretacija: Anja Mejač, Mitja Obed
kitara: Izidor Erazem Grafenauer
violina, glas: Urška Jeraj
cajon, table: Vasja Štukelj


PLESNA MINIATURA
neiztrohnjeno SRCE

Neiztrohnjeno srce je odtujeno od lastnega telesa, prepuščeno samo sebi, obsojeno na brezimno izginotje. Strohneti ga pusti razum, njegov večni tekmec, ki s tem doseže prevlado. V resnici pa s tem udarec zada tudi sebi; ob odsotnosti srca tudi razum ne more več služiti svojemu namenu. Človek tako ni več človek in pesnik ne pesnik.

Koreografska in glasbena interpretacija Prešernove pesmi
Neiztrohnjeno srce.


premiera: Narodna galerija, 8. februar 2016


poezija: France Prešeren

koreografija: Anja Mejač, Mojca Uršič
gramaturgija: Pia Vatovec
glasba: Nejc Kuhar
organizacija: Tina Fortič

ples: Anja Mejač, Luka Ostrež
umetniška beseda: Voranc Boh
kitara: Nejc Kuhar
cajon: Vasja Štukelj

Zahvala plesni šoli Kazina http://www.kazina.si/


fotografska razstava prosto srce

Težki marmorni bloki, katere smo vzeli iz narave, jih spremenili, v naše okolje jih želimo po svoje vgraditi. So skale, ki jih želimo narediti človeške.
V naših rokah so po eni strani tako obvladljive, po drugi pa moramo za njihovo premagovanje vložiti veliko napora. Njihova teža, trdota, oblika, mogočnost, so na videz nespremenljive. Razmišljanja o skalah, kako z njihovo, za človeško telo tako neprilagodljivo obliko, spojiti mehak, prožen gib, ga postaviti nasproti nečemu, ki samo mrtvo stoji in čaka, z vso hladnostjo sveta ... 

fotografija: Ajda Schmidt
ples in interpretacija: Anja Mejač

otvoritev: 27. oktober 2016, Trubarjeva hiša literature


PLESNA MINIATURA
OD LEPE VIDE

Hrepenenje; človekova poglavitna življenjska sila in hkrati njegova največja past. Se mu je mogoče ukloniti, ne da bi pri tem izgubili sebe? Sebe, ki si takšno past že v začetku sploh nastavimo … Pesem od Lepe Vide je Prešernovo videnje slovenskega mita o hrepeneči lepotici, ki se pomorščaku pusti zvabiti v “boljše” življenje, in izsek celovečerne plesne predstave Potopljene poezije, ki preko povezave plesnega, glasbenega in literarnega medija raziskuje globine pesnikove psihe.

premiera: Festival Mladi upi Ljubljane 2016
ponovitve: Festival Noči v Stari Ljubljani 2016

poezija: France Prešeren

koreografija: Anja Mejač
dramaturgija: Pia Vatovec
režijsko svetovanje: Sara Lucu
glasba: Nejc Kuhar
kostumografija: Katarina Šavs

ples: Anja Mejač
umetniška beseda, igra: Voranc Boh
kitara: Aljoša Vrščaj
cajon: Vasja Štukelj